Naša pesem

Žive naj čebelarji

slovenskega rodu

goje naj čisto sivko,

ki prinaša dost medu.

Naj čebelarske žene

z možem potrpe,

ko sladkor vsako leto

čebelam podele.

Če ženka je taprava

bo pila grenak kofe

samo da se čebele

za zimo oskrbe.

Ko pride dobra letna

in sodi polni so,

bo možek ji poplačal

vse z ljubeznijo.

Vesel bo legel k ženi

jo ljubil vse noči,

če spal bo, pa bo sanjal

o pridni le čebelici.

Če pride pa potreba

da ženko piči trot,

naj možek dobro pazi,

da ne bo padla v šok.

Če pa pič moža čebela

na kak zmehkužen ud

za ženkico poplačan

s tem udom ves bo trud.

Ko pride slaba letna

pr hiš pa ni medu

moža naj ženkica potrošta

saj lan je boljše blo.

Ko sadje nam cvetoče

čebela oplodi,

se kmetič v jeseni

v kleti veseli.

Od davno nam čebele

prinašajo medu,

sladile so življenje

ko sladkorja ni še blo.

Iz voska so nam sveče

svetile v nočeh,

ko še brez petroleja

in elektrike je bil ta svet.

Kedor goji čebele

ta vedno srečen je

preganja pik mu revmo

za moč mu mleček je.

Sedaj še zadelavina

preganja nam gorje

nam zdravi jetra, pljuča

pozdravi nam srce.

Zato na svetu čebele

še dolgo naj žive

zabavajo še dolgo

naj čebelarje vse

Pesem ČD Škofja Loka je sestavil nekdanji predsednik družine Janez Tavčar, in sicer na čast jubilanta Janeza Mraka. V njegovo čast jo je, danes že pokojni avtor, takrat tudi deklamiral. Čas nastanka te himne žal ni znan.